Omemba: Marina Gumzi

»Ko gledam te konce, se vidi, da država vanje ne vlaga toliko kot v Ljubljano, zato se tam dogaja eksodus mladih. Na ta način sem opazoval situacijo – starega človeka, ki gleda razkroj te družbe, hkrati se pa mora ukvarjati s svojim poslom.«

»Roadshow, kakor na Japonskem rečejo začetku distribucije, so uskladili s časom v letu, ko tudi na Japonskem pečejo kostanje, datum premiere pa določili teden dni po prazniku kostanja, ki ga zaznamujejo v enem od templjev v Tokiu.«

»Besedilo odraža slog, ki ga avtor z recenzentskim in esejskim pisanjem razvija že več let.«

»Premišljuje aktualno temo na način, ki bralcu organsko približa kompleksnost konceptov ter jih spretno in fluidno argumentira, opirajoč se na sodobno strokovno literaturo.«

»Pogovor zaznamujejo premišljena in izvirna vprašanja, ki odpirajo prostor za zavzet premislek stanja sodobne evropske filmske industrije.«

»Tedaj ni bilo kaj dosti projekcij, kaj bo Glej pomenil v prihodnosti. Delovalo se je tukaj in zdaj, v okviru nekega internacionalnega umetniškega ustvarjanja ali tipa življenja, in to je hipijevstva.«

»Srž ideje delovanja gledališča v 70. letih so bili prilagodljivost, hitrost izvedbe idej ter težnja po večji teatraličnosti in avtonomiji.«

»V 90. letih je bila po zapisu Marine Gumzi ena od ključnih novosti poteza, da so v Gleju k ustvarjanju povabili tedaj popolnoma neznane gledališke ustvarjalce.«

»Začetek novega tisočletja je v Gleju po besedah Zale Dobovšek minilo v znamenju kritičnega zrcaljenja aktualnih družbenih silnic in umetniških tendenc.«

»Živimo v času, ko je odsotnost empatije v medčloveških odnosih eden najbolj perečih problemov današnjega sveta. (...) Pomembno se mi zdi povedati zgodbo, v kateri polno zaživijo človeški odnosi in kjer se spet vzpostavi občutljivost za drugega kot pomembna vrednota današnje civilizacije.«

»Postaja film iz dneva v dan bolj aktualen. Pa ne zato, ker bi bil danes v Evropi problem beguncev in migracij večji, kot je bil pred leti, temveč zato, ker smo mi iz dneva v dan vse manj človeški.«

»Pred leti, ko je bil stric še živ, sem ga pogosto hodil obiskovat v dom za upokojence, kjer je živel. S težavo se je spominjal aktualnih dogodkov, po drugi strani pa je živo pripovedoval o dogodkih in podrobnostih, ki so se zgodile pred tridesetimi ali petdesetimi leti. Drugo posteljo v njegovi sobi je zasedal starec v nenehnem stanju nezavesti. Ganili so me ranljivost teh ljudi, njihovi sporadični nasmehi in otroškost, s katero so dojemali stvari okoli sebe.«

»Ko gledam te konce, se vidi, da država vanje ne vlaga toliko kot v Ljubljano, zato se tam dogaja eksodus mladih. Na ta način sem opazoval situacijo – starega človeka, ki gleda razkroj te družbe, hrkati se pa mora ukvarjati s svojim poslom.«

»Prvič zaradi tega, ker ne verjamem v socialni realizem oziroma rekonstrukcijo historične zgodbe. Vedno mi je bilo čudno, da bi leta 2019 pokazal, kako je zares bilo. Po drugi strani pa gre tudi za to, da ko sem hodil v te kraje, so bili impulzi na neki način vsi nadnaravni, atmosferski, ljudje tam so mi pripovedovali povsem surrealne zgodbe.«

»Slovenski film še nikoli ni bil v tako dobri formi.«

»Tam je šlo bolj kot za dobesedni jez za tisti metaforični jez, ki ga prebijemo s tem, ko govorimo, ko na dan izpustimo potlačene resnice.«

»Na neki točki sem jo začel brati skozi prizmo svoje lastne izkušnje in v njej začutil osebno sidrišče.«

»Sam nisem šolan snemalec in primeren se mi zdi Matjažev opis najinega skupnega dela – žlahtni amaterizem.«

»Med svojimi raziskavami sem hodil po vaseh ob meji in dobro spoznaval tudi Benečijo.«